Omemba: Neža Zajc

»Oba pesnika, rojena ob zarji tragičnega 20. stoletja, ob svojih pesniških začetkih boleče soočala s 'krizo verza'.«

»Ciklame dehtijo same, same, same.«

»Res je: kdor je pesnik, ali je ali ni ...«

»oba pesnika, rojena ob zarji tragičnega 20. stoletja, ob svojih pesniških začetkih boleče soočala s 'krizo verza', kakor je francoski simbolist Mallarme označil izčrpanost tradicionalnega pesniškega jezika, predvsem metrike, na kateri je temeljil.«

»Moja odsotnost bo velika In čudno skrivnosten mrlič, Neznanskokrat ga bo moral Preleteti sanjski ptič.«

»Čeprav izkazuje številne presenetljive strukturne podobnosti s svojim vrstnikom Kosovelom, se je v nasprotju z njegovim rahljanjem vezane besede odločil za drugačno pot.«

»Vedno sem ta, kdor nisem, in nisem vedno ta, kdor sem.«

»V Idioritmiji, ki je 'ustvarjalna oblika sobivanja, kjer vsakdo upošteva in spoštuje tako svoj individualni ritem kot ritem drugega', Barbara Korun na različne načine razprostira, kako biti s seboj in kako živeti z drugimi.«

»Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. Razpadel mi je jezik. Sestavljam ga nazaj.«

»poezija mi bo naravnala kosti / razvezala vozličke v hrbtenici / naoljila sklepe napela mišice / da me bo potem toliko laže / toliko bolj prepričljivo izničila«

»če obstaja je ne najdem / resnice / izgubljena med pozabo in / izmišljijo«

»To, kar počne Jurčič, je skoraj naša edina prava literarna prihodnost.«

»Bil je eden prvih 'preštevalnih' pogrebov, ko se je v Ljubljani zbrala vsa Slovenija, voditelji pa so priložnost porabili za svojevrstno inventuro narodnega stanja.«

»Sedanji slovenski 'osamosvojitelji' na to, da je bil Jurčič eden njihovih zgodnjih prednikov, pozabljajo, kolikor sploh vejo zanj.«

»Tudi ga na drugi strani ni mogoče preprosto primerjati s sočasnimi evropskimi pripovedniki.«

»Jurčiča tudi ne moremo odpravljati s šolskimi floskulami, 'češ da je pisec prvega slovenskega romana, in čim podobnim'.«

»Levstika je vodilo kmečko slovensko, Jurčiča pa gosposko slovensko prepričanje.«

»Tišina za odpreti – a kako? / dotakniti se bremena skrivnosti / vedeti, da te več ne bo«

»Ti pa še vedno ne poznaš / ne smrti ne upa, / le zreš ne več od nikoder. / Sam pomeniš slutnjo / in večnost noči.«

»Začetek jeseni je šele …«

»Smrt je, poleg ljubezni, rdeča nit evropske poezije, največkrat se pojavlja prav v dvojici Eros-Tanatos, a nemalokrat razumljena zgolj v zunanji, estetski dimenziji, kot nekaj, kar s pesnikom ni povezano na najgloblji in najbolj skrivnosten način.«

»Smisel literature mora biti skrit v preseganju omejitev, ki jih je postavila vsakokratna družbena konstelacija, njen smisel bi moral biti izrečen kot ekstatično izrekanje metafizične dimenzije Tanatosa, v iskanju absolutnega in transcendentnega razmerja, ki besede vodi proti smrti, kakor je vpisana v našo skupno zavest, a obenem tudi v zavest slehernega posameznika.«

»To klasično logiko, znanost in z njo analitičen odnos do poezije je kritično ovrednotil in pretresel tudi Brane Senegačnik ter se obregnil ob velike, poučene bralce in govori predvsem z vidika pesnika, in ne toliko znanstvenika.«

»Nadvse analitičen in jasen pristop dokazuje tudi Neža Zajc, ki v članku Pojmovanje lirike, smrti in pesniškega življenja v poetikah F. Prešerna in A. S. Puškina predstavlja celosten pregled njunih del in tudi življenja.«